USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Ustava v svojem členu 8 določa, da moraj v Sloveniji zakoni in drugi predpisi biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. 

Slovenija je Deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za uveljavljanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (A/RES /53/144, sprejeta 9. decembra 1998). In jo je obvezna spoštovati neposredno na podlagi ustave. 

Resolucija A/RES/53/144

Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov 9. decembra 1998 z resolucijo A/RES/53/144.

Generalna skupščina, potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta, ob upoštevanju Resolucije 1998/7 Odbora za človekove pravice z dne 3. aprila 1998 , v kateri je odbor potrdil besedilo osnutka deklaracije o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ob upoštevanju Resolucije Ekonomsko-socialnega sveta 1998/33 z dne 30. julija 1998, v kateri je svet Generalni skupščini priporočil sprejetje osnutka deklaracije, zavedajoč se pomena sprejetja osnutka deklaracije v luči petdesete obletnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

1. je sprejela deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, priloženo tej resoluciji;

2. poziva vlade, agencije in organizacije sistema Združenih narodov ter medvladne in nevladne organizacije, naj okrepijo svoja prizadevanja za širjenje deklaracije in pospeševanje njenega vsesplošnega spoštovanja in razumevanja ter prosi generalnega sekretarja, naj besedilo deklaracije vključi v naslednjo številko publikacije Človekove pravice: Zbirka mednarodnopravnih instrumentov.

85. plenarna seja 9. december 1998

...................

PRILOGA

Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Generalna skupščina

potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanja ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta, potrjuje tudi pomen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah kot temeljnega elementa mednarodnih prizadevanj za spodbujanje vsesplošnega spoštovanja in upoštevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pomen drugih pravnih instrumentov o človekovih pravicah, sprejetih v okviru sistema Združenih narodov, pa tudi na regionalni ravni, poudarja, da morajo vse članice mednarodne skupnosti skupno in posamično izpolnjevati svojo slovesno zavezo za pospeševanje in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez kakršne koli razlike, vključno s tistimi, ki bi temeljile na rasi, barvi kože, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali drugem položaju, in ponovno potrjuje, kako pomembno je doseči mednarodno sodelovanje za izpolnitev te zaveze v skladu z ustanovno listino, priznava pomembno vlogo, ki ga imata mednarodno sodelovanje ter dragocen prispevek posameznikov, skupin in združenj za učinkovito odpravo vseh kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin narodov in posameznikov, vključno s tistimi, ki zadevajo množično, grobo ali sistematično kršenje kot je kršenje, ki temelji na apartheidu, vseh vrstah rasne diskriminacije, kolonializma, tuje prevlade ali zasedbe, agresije ali grožnje nacionalni neodvisnosti, narodni enotnosti ali ozemeljski celovitosti, in iz odklanjanja priznanja pravice narodov do samoodločbe ter pravice vsakega naroda do popolne suverenosti nad svojim bogastvom in naravnimi viri, priznava povezavo med mednarodnim mirom in varnostjo ter uživanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter se zaveda, da neupoštevanja ni mogoče opravičevati s pomanjkanjem mednarodnega miru in varnosti, ponavlja, da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine splošne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane, ter da jih je treba spodbujati in izvajati na pošten in pravičen način, brez škode za izvajanje vsake od teh pravic in svoboščin, poudarja, da je država tista, ki je v prvi vrsti odgovorna in dolžna spodbujati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, priznava pravico in odgovornost posameznikov, skupin in združenj za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pospeševanje poznavanja slednjih, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni ter izjavlja:

1. člen

Vsakdo ima pravico, sam ali v povezavi z drugimi, spodbujati in si prizadevati za varstvo in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na nacionalni in na mednarodni ravni.

2. člen

Vsaka država ima temeljno odgovornost in dolžnost varovati, spodbujati in izvajati človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim s sprejemanjem nujnih ukrepov za ustvarjanje pogojev, potrebnih na socialnem, ekonomskem in drugih področjih, ter pravnih jamstev, potrebnih za zagotovitev, da vse osebe pod njeno jurisdikcijo, posamično in v povezavi z drugimi, lahko te pravice in svoboščine uživajo v praksi.

Vsaka država sprejema take zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje učinkovitega jamstva pravic in svoboščin iz te deklaracije.

3. člen

Notranje pravo, skladno z Ustanovno listino Združenih narodov in drugimi mednarodnimi obveznostmi države na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pravni okvir, v katerem naj se človekove pravice in temeljne svoboščine izvajajo in uživajo, in v katerem naj se vodijo vse dejavnosti za spodbujanje, varstvo in učinkovito izvajanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

4. člen

Nič v tej deklaraciji se ne razume kot oškodovanje ali zanikanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov ali kot omejevanje ali odstopanje od določb Splošne deklaracije o človekovih pravicah2, mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentov in zavez s tega področja.

5. člen

Za spodbujanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima vsakdo, posamično ali skupaj z drugimi tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, pravico do:

a) srečevanja ali mirnega združevanja;

b) ustanavljanja nevladnih organizacij, združenj ali skupin, pridruževanja k njim in sodelovanja v njih;

c) stikov z nevladnimi ali medvladnimi organizacijami.

6. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi:

a) poznati, iskati, pridobiti, prejeti in imeti podatke o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vključno z dostopom do informacij, kako se take pravice in svoboščine izvajajo v domačem zakonodajnem, sodnem ali upravnem sistemu;

b) kot je določeno v veljavnih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah in drugih instrumentih, ki se uporabljajo, svobodno objavljati, deliti ali posredovati drugim stališča, informacije in spoznanja o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah;

c) preučevati, razpravljati, si ustvariti in imeti mnenje o spoštovanju vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako v pravu kot v praksi, in s temi ter drugimi primernimi sredstvi pritegniti javno pozornost na ta vprašanja.

7. člen

Vsakdo ima pravico, posamično in skupaj z drugimi, razvijati nove ideje in načela o človekovih pravicah in o njih razpravljati ter zagovarjati njihovo sprejetje.

8. člen

Vsakdo, brez diskriminacije, ima sam in v sodelovanju z drugimi pravico do dejanskega dostopa in udeležbe v organih oblasti svoje države in pri vodenju javnih zadev. To med drugim vključuje pravico, da posamično in skupaj z drugimi kritizirajo delovanje organov oblasti ter organizacij, ki delujejo na javnem področju, in predlagajo izboljšave ter opozarjajo na vse vidike njihovega delovanja, ki bi lahko ovirali ali preprečili spodbujanje, varovanje in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9. člen

Pri udejanjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, kot je navedeno v tej deklaraciji, ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do učinkovitih pravnih sredstev in varstva v primeru kršenja teh pravic. Zato ima vsakdo, katerega pravice ali svoboščine so domnevno kršene, osebno oziroma prek zakonito pooblaščenega zastopstva, pravico do pritožbe in do takojšnje preučitve na javni obravnavi pred neodvisnimi, nepristranskimi in pristojnimi sodnimi ali drugimi organi, ustanovljenimi v skladu z zakonom, ter od tega organa v skladu z zakonom pridobiti sklep, ki zagotavlja popravo, vključno z vsako pripadajočo odškodnino, če je šlo za kršitev pravic ali svoboščin te osebe, ter tudi uveljavitev morebitne odločbe in plačila brez neupravičene zamude. Enako ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, med drugim pravico do:

a) pritožbe zaradi politike in ukrepov posameznih uradnikov in vladnih organov v zvezi s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z vložitvijo peticije ali drugega primernega sredstva na pristojne domače sodne, upravne ali zakonodajne oblasti ali kateri koli drugi pristojni organ, zagotovljen s pravnim sistemom države, ki brez neupravičenega odlašanja odloča o pritožbi;

b) udeležbe na javnih razpravah, procesih in sojenjih, da si ustvari mnenje o njihovi skladnosti z notranjim pravom in veljavnimi mednarodnimi obveznostmi in zavezami;

c) ponujanja in zagotavljanja strokovne pravne pomoči ali drugih ustreznih nasvetov in pomoči pri zagovarjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Z istim namenom in v skladu z veljavnimi mednarodnimi instrumenti in postopki ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do neoviranega dostopa do mednarodnih organizacij s splošno ali posebno pristojnostjo in do stika z njimi, da lahko prejema in preučuje sporočila o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Država opravi hitro in nepristransko preiskavo ali zagotovi, da bo preiskava opravljena vedno, kadar je podan razumen razlog za domnevo, da so bile človekove pravice in temeljne svoboščine kršene na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo.

10. člen

Nihče ne sme z dejanjem ali opustitvijo dejanja, če se to zahteva, sodelovati pri kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nihče zaradi zavrnitve takega dejanja ne sme biti izpostavljen kazni ali kakršnemu koli sovražnemu ravnanju.

11. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi, do zakonitega opravljanja svoje dejavnosti ali poklica. Vsakdo, ki z opravljanjem svojega poklica lahko prizadene človeško dostojanstvo, človekove pravice ali temeljne svoboščine drugih, mora te pravice in svoboščine spoštovati in upoštevati ustrezne notranje in mednarodne standarde poklicnega ravnanja in poklicne etike.

12. člen

Vsakdo se ima pravico udeležiti, sam in skupaj z drugimi, mirnih protestov proti kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Država sprejme vse potrebne ukrepe, da pristojni organi zagotovijo varstvo pred nasiljem, grožnjami ali maščevanjem vsem tistim, ki so, posamično ali v skupini, zaradi uveljavljanja svojih zakonitih pravic po tej deklaraciji de facto ali de jure žrtev sovražne diskriminacije, pritiska ali kakršnega koli pristranskega dejanja. V zvezi s tem je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, v skladu z notranjim pravom upravičen do učinkovitega varstva pri mirnemu upiranju ali nasprotovanju dejavnostim in ravnanju držav, vključno z dejanji opustitve, ki povzročijo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter nasilniškim dejanjem skupin ali posameznikov, ki vplivajo na uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13. člen

Vsakdo ima v skladu s 3. členom te deklaracije, sam in skupaj z drugimi, pravico zahtevati, prejemati ali uporabljati vire v izključen namen spodbujanja in varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z miroljubnimi sredstvi.

14. člen

Država je odgovorna za sprejemanje zakonodajnih, sodnih, upravnih ali drugih ustreznih ukrepov, s katerimi bo spodbujala poznavanje državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pri vseh ljudeh, ki živijo pod njeno jurisdikcijo.

Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo:

a) objavo in široko dostopnost nacionalnih zakonov in predpisov ter veljavnih temeljnih mednarodnopravnih instrumentov o človekovih pravicah;

b) popoln in enakopraven dostop do mednarodnih dokumentov na področju človekovih pravic, vključno s periodičnimi poročili, ki jih država daje organom, ustanovljenim v skladu z mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah, katerih pogodbenica je, ter povzetkov razprav in uradnih poročil teh organov. Država zagotovi in, kjer je to primerno, podpira ustanavljanje in razvijanje novih neodvisnih nacionalnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vsem ozemlju pod svojo jurisdikcijo, najsi bodo to varuhi, odbori za človekove pravice ali katera koli druga oblika nacionalne institucije.

15. člen

Država je odgovorna za spodbujanje in pospeševanje poučevanja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na vseh ravneh izobraževanja, njena odgovornost je tudi zagotoviti, da se v vse programe za usposabljanje pravnikov, policistov, oboroženih sil in državnih uradnikov vključijo ustrezni elementi poučevanja o človekovih pravicah.

16. člen

Posamezniki, nevladne organizacije in druge pomembne ustanove imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju javnosti o vprašanjih, ki se nanašajo na vse človekove pravice in temeljne svoboščine, prek vzgoje, usposabljanja in raziskovanja na teh področjih, da bi še okrepili razumevanje, strpnost, mir in prijateljske odnose med narodi in med vsemi rasnimi in verskimi skupnostmi z upoštevanjem različnih družb in skupnosti, v katerih izvajajo svoje dejavnosti.

17. člen

Pri izvajanju pravic in svoboščin iz te deklaracije je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, podrejen le omejitvam, ki so v skladu z ustreznimi mednarodnimi obveznostmi in jih zakon določa samo zato, da se zagotovi ustrezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravične zahteve po morali, javnem redu in splošni blaginji v demokratični družbi.

18. člen

Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti in v okviru skupnosti, in samo v njej je možen svoboden in celovit razvoj njegove ali njene osebnosti.

Posamezniki, skupine, ustanove in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost pri varovanju demokracije, spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prispevanju k spodbujanju in napredku demokratičnih družb, ustanov in procesov.

Posamezniki, skupine in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost tudi glede primernega prispevka k podpiranju pravice vsakogar do socialnega in mednarodnega reda v katerem bodo pravice in svoboščine iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih pravnih instrumentov lahko v celoti udejanjene.

19. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da kateremu koli posamezniku, skupini ali družbeni organizaciji ali državi daje pravico, da sodeluje v kateri koli dejavnosti ali stori katero koli dejanje, katerih namen je teptanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

20. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da državam dovoljuje podpirati in spodbujati dejavnosti posameznikov, skupin posameznikov, ustanov ali nevladnih organizacij, ki so v nasprotju z določbami Ustanovne listine Združenih narodov.

------------------

*****

DOPOLNITEV K DEKLARACIJI A/RES/53/144

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2021 o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice in vlogi okoljevarstvenikov pri tem vprašanju (2020/2134(INI)) - Evropski parlament,

• – ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih ustreznih pogodb, konvencij in instrumentov OZN o človekovih pravicah, zlasti Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 13. septembra 2007, ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ki določajo, da imajo vsi ljudje pravico do polnega uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez diskriminacije,
• – ob upoštevanju Deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,
• – ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/53/144 z dne 8. marca 1999 o sprejetju Deklaracije o zagovornikih človekovih pravic,
• – ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti, sprejete v Riu de Janeiru leta 1992, ki jo je podpisalo 168 držav, ter svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP15)(1),
• – ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, kot jo je sprejela generalna skupščina OZN 25. septembra 2015, in ciljev trajnostnega razvoja,
• – ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je začela veljati 21. marca 1994, Kjotskega protokola z dne 11. decembra 1997 in Pariškega sporazuma z dne 22. aprila 2016,
• – ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 40/11 z dne 21. marca 2019 o priznavanju prispevka zagovornikov okoljskih človekovih pravic k uživanju človekovih pravic, varstvu okolja in trajnostnemu razvoju,
• – ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN 31/52 z dne 1. februarja 2016 in A/74/161 iz leta 2019 o obveznostih na področju človekovih pravic v zvezi z uživanjem varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja,
• – ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 41/21 z dne 12. julija 2019 o človekovih pravicah in podnebju,
• – ob upoštevanju poročila programa OZN za okolje z dne 10. decembra 2015 o podnebnih spremembah in človekovih pravicah ter njegove opredelitve zagovornikov okoljskih človekovih pravic „Who are environmental human rights defenders? (Kdo so zagovorniki okoljskih človekovih pravic?)“,
• – ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za izredno revščino in človekove pravice z dne 17. julija 2019 o podnebnih spremembah in revščini,
• – ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe iz leta 2019 o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem gospodarjenju z zemljišči, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v kopenskih ekosistemih,
• – ob upoštevanju poročila OZN iz junija 2020 z naslovom „Gender, Climate & Security: Sustaining Inclusive Peace on the Frontlines of Climate Change (Spol, podnebje in varnost: ohranitev vključujočega miru v prvih bojnih vrstah pri podnebnih spremembah)“, ki so ga pripravili Program OZN za okolje, Agencija OZN za ženske, Program OZN za razvoj in Oddelek OZN za politične zadeve in izgradnjo miru,
• – ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah,
• – ob upoštevanju člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki EU zavezuje k vključevanju visoke ravni varstva okolja in izboljšanja kakovosti okolja v svoje politike,
• – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti njenega petega dela z naslovom Zunanje delovanje Unije ter njegovih delov I, II, II, IV in V,
• – ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije z dne 25. marca 2020 z naslovom Akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024 (JOIN(2020)0005),
• – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. maja 2017 o domorodnih ljudstvih in skupnega delovnega dokumenta služb z dne 17. oktobra 2016 z naslovom „Implementing EU External Policy on Indigenous Peoples (Izvajanje zunanje politike EU o domorodnih ljudstvih)“ (SWD(2016)0340) ter sklepov Sveta z dne 19. novembra 2018 o diplomaciji na področju voda, z dne 17. junija 2019 o ukrepih EU za krepitev na pravilih temelječega multilateralizma in z dne 20. januarja 2020 o podnebni diplomaciji,
• – ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in sanitarne oskrbe, ki jih je Svet sprejel 17. junija 2019, ter njenih smernic glede zagovornikov človekovih pravic,
• – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,
• – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2017 o korupciji in človekovih pravicah v tretjih državah(2),
• – ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom „The European environment – state and outlook 2020: knowledge for transition to a sustainable Europe (Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020: znanje za prehod na trajnostno Evropo)“,
• – ob upoštevanju izvedbenega načela 10 deklaracije iz Ria de Janeira o okolju in razvoju iz leta 1992, katerega namen je zagotoviti, da ima vsak posameznik dostop do informacij, možnost sodelovati v procesu odločanja in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, da bi zaščitili pravico do zdravega in trajnostnega okolja za sedanje in prihodnje generacije,
• – ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 20. junija 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380), z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640) in z dne 23. julija 2019 z naslovom Okrepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352),
• – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(3),
• – ob upoštevanju poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 2019 z naslovom „The State of the World’s Biodiversity for Food and Agriculture (Stanje svetovne biotske raznovrstnosti v zvezi s prehrano in kmetijstvom)“,
• – ob upoštevanju velikega tveganja izgube biotske raznovrstnosti, ki je opisano v globalnem ocenjevalnem poročilu o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) z dne 31. maja 2019,
• – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o kršitvi pravic domorodnih ljudstev v svetu, vključno s prilaščanjem zemljišč(4),
• – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami(5),
• – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,
• – ob upoštevanju mnenj Odbora za razvoj, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,
• – ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0039/2021),

A. ker imajo vse osebe, lokalne skupnosti in skupine prebivalcev pravico do popolnega uživanja človekovih pravic, kot so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah;

B. ker imajo podnebne spremembe in stalna degradacija okolja posledice za sladkovodne vire, ekosisteme in možnosti preživljanja skupnosti, ki že sedaj ovirajo učinkovito uživanje človekovih pravic, pa tudi pravice do življenja, prehranske varnosti, varne pitne vode in sanitarne oskrbe, zdravja, nastanitve, samoodločbe, dela in razvoja, kot je opisano v resoluciji Sveta OZN za človekove pravice 41/21; ker se bodo te posledice v naslednjih desetletjih dramatično povečale, četudi bi uspeli uresničiti mednarodni cilj glede omejitve dviga globalne temperature na 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo; ker države različno prispevajo k podnebnim spremembam in imajo skupne, vendar različne odgovornosti; ker podnebne spremembe neposredno in dolgoročno ogrožajo svetovno prebivalstvo, zlasti revno prebivalstvo, ki je še posebej ranljivo, kot je opisano v resoluciji Sveta OZN za človekove pravice 7/23;

C. ker OZN, druge mednarodne organizacije in strokovnjaki pozivajo k splošnemu priznanju pravice do zdravega in varnega okolja kot univerzalne pravice;

D. ker spoprijemanje s podnebnimi spremembami poraja vprašanja v zvezi s pravico in enakopravnostjo, tako na mednarodni kot na nacionalni ravni ter med generacijami; ker so dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, dostop do informacij ter udeležba javnosti pri odločanju zapisani v izvedbenem načelu 10 deklaracije iz Ria de Janeira o okolju in razvoju, Aarhuški konvenciji(6) z dne 25. junija 1998 ter konvenciji iz Escazúja(7) z dne 4. marca 2018;

E. ker so degradacija okolja, podnebne spremembe in netrajnostni razvoj nekatere od najbolj perečih in resnih groženj, ki sedanjim in prihodnjim generacijam preprečujejo, da bi uživale več človekovih pravic; ker so podpisnice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja dolžne izvajati učinkovite ukrepe za blažitev podnebnih sprememb, povečanje prilagoditvene sposobnosti ranljivih skupin prebivalstva in preprečevanje predvidljive izgube življenj;

F. ker so podpisnice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja dolžne zbirati in širiti informacije o vplivih na okolje ter javnosti olajševati udeležbo pri odločanju o okoljskih zadevah;

G. ker obravnava podnebnih sprememb z vidika človekovih pravic izpostavlja načeli univerzalnosti in nediskriminacije, v skladu s katerima se pravice zagotavljajo vsem ljudem na svetu, tudi ranljivim skupinam, brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi rase, barve kože, spola, jezika, veroizpovedi, političnih in drugih stališč, narodnosti ali socialnega porekla, premoženja, rojstva ali drugega statusa;

H. ker imajo vlade, družbe in posamezniki etično in medgeneracijsko odgovornost, da so vse bolj proaktivni pri politiki in sodelovanju, da bi se dogovorili o mednarodnih standardih, s katerimi bi zaščitili in ohranili planet za sedanje in prihodnje generacije, jim zagotovili polno uživanje njihovih človekovih pravic in ublažili negativne posledice podnebnih sprememb;

I. ker je splošno priznano, da imajo obveznosti in dolžnosti držav in zasebnega sektorja na področju človekovih pravic specifičen vpliv na podnebne spremembe; ker je neuspešna zaščita okolja in tistih, ki se zanj zavzemajo, v nasprotju s pravno zavezujočimi obveznostmi držav na področju človekovih pravic in bi lahko pomenila kršitev določenih pravic, na primer pravice do zdravega okolja ali pravice do življenja; ker ima vse več poslovnih dejavnosti in operacij v tretjih državah resne posledice za človekove pravice in okolje;

J. ker je Pariški sporazum prva mednarodna pogodba, ki izrecno priznava povezavo med podnebnimi ukrepi in človekovimi pravicami, kar omogoča, da se z uporabo obstoječih pravnih instrumentov, povezanih s človekovimi pravicami, države in zasebne subjekte spodbudi k zmanjšanju emisij; ker s Pariškim sporazumom niso bili predvideni konkretni instrumenti, s katerimi bi lahko terjali odgovornost od držav in podjetij za njihov vpliv na podnebne spremembe in izvrševanje človekovih pravic;

K. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno razsodilo, da lahko različne vrste degradacije okolja povzročijo kršitve osnovnih človekovih pravic, na primer pravice do življenja, pravice do zasebnega in družinskega življenja, pravice do mirnega uživanja doma in prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja;

L. ker je cilj podnebne pravičnosti boj proti podnebnim spremembam z uporabo prava o človekovih pravicah, da bi premostili vrzel v odgovornosti pri podnebnem upravljanju, in sicer s sodnimi postopki na področju podnebnih sprememb zoper države in podjetja, ki bi morala v lastnem interesu odgovarjati za svoja dejanja v zvezi z ohranjanjem narave, in da bi sedanjim in prihodnjim generacijam omogočili dostojno in zdravo življenje;

M. ker so bile pri več sodnih postopkih, ki so trenutno v teku, ugotovljene kršitve človekovih pravic, kar je omogočilo, da se posameznikom, državam in podjetjem pripiše odgovornost za spodletele ukrepe ali neukrepanje pri spoprijemanju s posledicami podnebnih sprememb;

N. ker so zaradi zaostrenega boja za naravne vire, ki ga vodijo zasebna podjetja, včasih tudi s sodelovanjem vlad, naravovarstveniki in domorodne skupnosti, ki želijo zaščititi svoja tradicionalna ozemlja, prevzeli vodilno vlogo pri okoljskem ukrepanju in tako postali izpostavljeni preganjanju;

O. ker bodo posledice podnebnih sprememb za človekove pravice čutile ne le najbolj ranljive skupine prebivalstva, temveč celotno svetovno prebivalstvo; ker neposredne posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo najranljivejše skupnosti in države, ki najmanj prispevajo k onesnaževanju in uničevanju okolja; ker je število bolezni in prezgodnjih smrti zaradi onesnaževanja okolja že trikrat večje kot pri aidsu, tuberkulozi in malariji skupaj, kar ogroža pravico do življenja, zdravega okolja in čistega zraka; ker so naravne nesreče, kot so poplave, tropske nevihte in dolga sušna obdobja, vse pogostejše ter ogrožajo prehransko varnost v državah svetovnega juga in uživanje številnih človekovih pravic;

P. ker je okoljska pravičnost del socialne pravičnosti in so učinki podnebnih sprememb asimetrični, njihove škodljive posledice pa uničujoče za sedanje in prihodnje generacije, zlasti v državah v razvoju; ker podnebne spremembe močno vplivajo na države v razvoju in zaostrujejo obstoječe socialne in ekonomske neenakosti, zaradi česar njihove škodljive posledice nesorazmerno bolj prizadenejo ranljive skupine;

Q. ker so podnebne spremembe vse pomembnejši vzrok za razseljevanje in migracije, tako znotraj držav kot med njimi; ker je razselitev bližajoč se scenarij za nekatere skupnosti, na primer tiste, ki živijo na arktičnih območjih, ki se hitro talijo, obalnih območjih z nizko nadmorsko višino in majhnih otokih ter na območjih, ki jim grozi dezertifikacija; ker se od leta 2008 zaradi vremenskih katastrof v povprečju preseli 24 milijonov ljudi na leto, večinoma znotraj treh najranljivejših regij – podsaharske Afrike, južne Azije in Latinske Amerike; ker je po podatkih Programa Združenih narodov za razvoj 80 % ljudi, razseljenih zaradi podnebnih sprememb, žensk; ker lahko vse večje razseljevanje prebivalstva zaradi podnebnih sprememb ogrozi človekove pravice, kulturo in tradicionalno znanje prebivalstva, ki so ga prizadele podnebne spremembe, njegovo razseljevanje pa ima bistvene posledice za lokalne skupnosti v državah in na ozemljih, kjer se naseli;

R. ker so omejitve in zapore zaradi pandemije covida-19 zmanjšale preglednost in spremljanje kršitev človekovih pravic ter okrepile politično ustrahovanje in digitalni nadzor, hkrati pa omejile dostop do pravnega varstva in zmožnosti okoljevarstvenikov, lokalnih akterjev, domorodnega prebivalstva in drugih, da učinkovito sodelujejo v procesih odločanja; ker so omejitve gibanja domorodnih skupnosti omejile njihove zmožnosti, da nadzorujejo in ščitijo svoja ozemlja; ker bi morale takšne omejitve temeljiti na legitimni in demokratični zakonodaji; ker se je zaradi pandemije bistveno zmanjšala zmožnost mednarodne skupnosti, da ugotavlja in preiskuje domnevne kršitve;

S. ker je zmožnost ljudi za prilagajanje na podnebne spremembe v veliki meri povezana z njihovim dostopom do osnovnih človekovih pravic ter zdravjem ekosistemov, od katerih sta odvisna njihovo preživetje in dobrobit; ker lahko razseljevanje ljudi ter blažilni in prilagoditveni ukrepi, na primer v zvezi z dostopom do naravnih virov – kot so zemljišča, voda in gozdovi – in njihovo uporabo, prav tako negativno vplivajo na izvrševanje človekovih pravic; ker bodo na podlagi poročila posebnega poročevalca OZN za izredno revščino in človekove pravice z dne 17. julija 2019 o podnebnih spremembah in revščini 75–80 % stroškov podnebnih sprememb nosile države in regije v razvoju;

T. ker bi lahko podnebne spremembe preusmerile smer človekovega razvoja, saj lahko zmanjšajo produktivnost kmetijstva, prehransko varnost in varnost vode ter povečajo izpostavljenost skrajnim naravnim nesrečam, povzročijo uničenje ekosistemov ter povečajo tveganje za zdravje;

U. ker naj bi po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije od leta 2030 zaradi podnebnih sprememb vsako leto umrlo približno 250 000 ljudi, in sicer zaradi podhranjenosti, malarije, diareje in vročinskega stresa; ker so po navedbah Svetovnega programa za hrano podnebni pretresi eden od treh glavnih vzrokov za neustrezno prehransko varnost po svetu; ker se je v letu 2019 skoraj 750 milijonov ljudi, tj. 10 % svetovnega prebivalstva, soočalo z izredno neustrezno prehransko varnostjo;

V. ker podnebna kriza zaostruje neenakosti med spoloma, saj ekstremni vremenski pojavi, naravne nesreče in dolgoročna degradacija okolja ogrožajo domove, možnosti preživljanja ter družbene povezave in infrastrukturo skupnosti, kar ima nesorazmerne posledice za ženske in dekleta, saj se povečuje obseg neplačane oskrbe in gospodinjskih del, nasilje na podlagi spola in marginalizacija izobraževanja, vključevanja in vodilne vloge žensk;

W. ker je nasilje zoper okoljske aktiviste, zlasti aktivistke, in zagovornike okoljskih pravic ter njihove odvetnike trend, ki je med drugim dobro dokumentiran tudi v množičnih in družbenih medijih; ker aktivistke trpijo zaradi oblik nasilja in ustrahovanja na podlagi spola, kar je razlog za hudo zaskrbljenost;

X. ker so okoljevarstveniki na čelu boja proti podnebnim spremembam in zavzemanj za prevzemanje odgovornosti; ker organi za varstvo človekovih pravic vse bolj opozarjajo, da je treba okoljevarstvenike posebej zaščititi; ker je krčenje prostora za civilno družbo svetovni pojav, ki nesorazmerno vpliva na zagovornike človekovih pravic, ki so dejavni na področju okoljskih in ozemeljskih vprašanj in se pogosto nahajajo na podeželskih in izoliranih območjih z omejenim dostopom do mehanizmov zaščite; ker velika večina kršitev človekovih pravic, ki jih doživljajo zagovorniki človekovih pravic in okoljevarstveniki, ostane skoraj popolnoma nekaznovana; ker sta podpora in zaščita zagovornikov človekovih pravic in okoljevarstvenikov prednostni nalogi Evropske unije na področju njenega zunanjega delovanja po svetu in v njenem sosedstvu; ker mora Unija v zvezi s tem uporabiti vse razpoložljive instrumente;

Y. ker so bili okoljevarstveniki v zadnjih letih podvrženi vedno pogostejšim primerom ubojev, ugrabitev, mučenja, nasilja na podlagi spola, groženj, nadlegovanja, ustrahovanja, blatenja, inkriminacije, sodnega nadlegovanja, prisilnih izselitev in razselitev;

Z. ker je posebna poročevalka OZN o razmerah na področju človekovih pravic izrazila zaskrbljenost v zvezi z zagovorniki človekovih pravic v vseh državah, saj so izpostavljeni omejitvam glede svobode gibanja, zbiranja, izražanja in združevanja ter so žrtve lažnih obtožb, nepoštenih sojenj, samovoljnih aretacij in pridržanj, mučenja ter usmrtitev;

AA. ker je v poročilu organizacije Global Witness za leto 2020 navedeno, da je bilo v letu 2019 ubitih 212 aktivistov, ki delujejo na področju zemljiških pravic in varstva okolja, kar je za 30 % več kot v letu 2018; ker je bilo približno 40 % teh žrtev pripadnikov domorodnih ljudstev in tradicionalnih lastnikov zemljišč, več kot dve tretjini umorov pa sta se zgodili v Latinski Ameriki;

AB. ker imajo domorodna ljudstva posebne pravice pri varstvu okolja, zemljišč in virov, kot je zapisano v členu 7 konvencije Mednarodne organizacije dela o domorodnih in plemenskih ljudstvih iz leta 1989; ker člen 29 Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev iz leta 2007 določa, da imajo domorodna ljudstva pravico do ohranjanja in varstva okolja in proizvodne zmogljivosti njihovih zemljišč ali ozemelj ter virov;

AC. ker je sporazum iz Escazúja prvi regionalni sporazum o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v Latinski Ameriki in Karibih; ker je sporazum iz Escazúja, ki ga je mogoče ratificirati od 1. septembra 2019, prva pogodba, ki uvaja pravico do zdravega okolja (člen 4); ker je lahko sporazum iz Escazúja, ki poudarja pomen regionalnega sodelovanja, navdih za druge regije, ki se soočajo s podobnimi izzivi; ker je v Aarhuški konvenciji določenih več pravic posameznikov in organizacij civilne družbe, povezanih z okoljem, vključno s pravicami do dostopa do okoljskih informacij, udeležbe javnosti pri odločanju v okoljskih zadevah in dostopa do pravnega varstva; ker morajo pogodbenice konvencije zagotoviti potrebne določbe, da lahko javni organi (na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni) prispevajo k uveljavljanju teh pravic;


Vpliv podnebnih sprememb na človekove pravice

1. poudarja, da so uživanje, varstvo in spodbujanje človekovih pravic, ki temeljijo na človekovem dostojanstvu, ter zdrav in trajnosten planet medsebojno povezani; poziva EU in njene države članice, naj na svetovnem prizorišču delujejo kot verodostojen in zanesljiv partner, tako da sprejmejo, krepijo in izvajajo zakonodajo, ki je usklajena s celostnim in na človekovih pravicah temelječim pristopom k podnebnim ukrepom, usmerjajo politike in ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter zagotovijo, da so te politike in ukrepi primerni, dovolj ambiciozni, nediskriminatorni in v skladu z zahtevami, povezanimi z osnovnimi človekovimi pravicami; ugotavlja, da bi morali standardi in načela, ki izhajajo iz mednarodnega prava človekovih pravic, usmerjati vse politike in programe, povezane s podnebnimi spremembami, in sicer v vseh fazah procesa; poziva EU in njene države članice, naj spodbujajo države, ki niso članice EU, podjetja in lokalne oblasti, da sprejmejo in uvedejo rešitve ter ukrepe, ki bodo prispevali k varstvu okolja in odpravljali posledice podnebnih sprememb;
   
2. poziva Unijo in njene države članice, naj s svojim zunanjim delovanjem okrepijo povezavo med človekovimi pravicami in okoljem ter naj mednarodnim, regionalnim in lokalnim mehanizmom človekovih pravic pomagajo pri obravnavi okoljskih izzivov, zlasti pri obravnavi vpliva podnebnih sprememb na polno uživanje človekovih pravic; poziva Komisijo, naj vključi vidika podnebnih sprememb in človekovih pravic v vse ustrezne politike EU in zagotovi skladnost teh politik; ugotavlja, kako pomembne so podporne dejavnosti, ki povečujejo ozaveščenost glede posledic podnebnih sprememb, degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti za človekove pravice; poziva Unijo, naj za vključitev vidika človekovih pravic v okoljsko zakonodajo in politike podpre in okrepi sodelovanje s tretjimi državami;
   
3. poudarja, da morajo imeti vsi ljudje možnost razvoja; opozarja na tveganje kršitev človekovih pravic v mednarodnih dobavnih verigah blaga tako za konvencionalne vire energije kot za vire energije iz obnovljivih virov, kot je na primer delo otrok v rudnikih kobalta, ki se uporablja pri proizvodnji litij-ionskih baterij; poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju tehnoloških usmeritev na področju energije in prometa upošteva posledice za človekove pravice;
   
4. poudarja, da pomanjkanje vode, ki je ena od posledic podnebnih sprememb, občuti veliko ljudi po svetu; poziva EU in njene države članice, naj obravnavajo pomanjkanje vode kot ključno prednostno nalogo v svojem zakonodajnem in političnem programu; ugotavlja, da slabo gospodarjenje z zemljo in naravnimi viri prispeva k novim konfliktom in ovira mirno reševanje obstoječih; opozarja, da se boj za vse bolj redke vire zaostruje, degradacija okolja, rast prebivalstva in podnebne spremembe pa ga še dodatno zaostrujejo;
   
5. želi spomniti na pravno obveznost spoštovanja pravice do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja, ki je med drugim pogoj za trajnostne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k blaginji in možnosti preživljanja posameznikov in skupnosti; poudarja, da imajo posamezniki, domorodne skupnosti in zagovorniki okoljskih človekovih pravic v skladu z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic na voljo pravna sredstva za odpravljanje škode, ki so jo povzročile podnebne spremembe, izvajanje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam ter za nalaganje odgovornosti državam, podjetjem in posameznikom za njihova dejanja, ki vplivajo na podnebne spremembe in človekove pravice; v zvezi s tem poziva EU, naj boj proti nekaznovanju uvrsti med svoje ključne prednostne naloge, tako da razvije instrumente, s pomočjo katerih bo mogoče celovito, učinkovito in dosledno uveljavljati zakonodajo s področja človekovih pravic in okoljsko zakonodajo ter ju izvrševati;
   
6. poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo konkretne zaveze na področju človekovih pravic, okolja in podnebnih sprememb, določene v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, učinkovito izvajale in spremljale ter da bo v izvajanje načrta vključen vidik spola;
   
7. podpira mandat posebnega poročevalca OZN za človekove pravice in okolje, ki se zavzema za splošno priznanje pravice do življenja v varnem, čistem, zdravem in trajnostnem okolju kot človekove pravice; poziva Unijo in države članice, naj na naslednji generalni skupščini OZN podprejo splošno priznanje te pravice; meni, da bi moralo to priznanje spodbuditi močnejše okoljske politike, boljše izvrševanje zakonodaje, udeležbo javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah, dostop do informacij in pravnega varstva ter boljše rezultate za ljudi in planet;
   
8. poziva Komisijo, naj še naprej spremlja razmere na področju človekovih pravic in podnebnih sprememb ter v tesnem sodelovanju s Svetom OZN za človekove pravice/visoko komisarko OZN za človekove pravice oceni napredek pri vključevanju človekovih pravic v vse vidike podnebnih ukrepov na nacionalni in mednarodni ravni; v zvezi s tem poziva Unijo, naj v Listino vključi pravico do varnega in zdravega okolja in v celoti spoštuje člen 37 te listine; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je tesno sodelovanje z državami in vsemi zadevnimi institucionalnimi akterji, ki so vključeni v zagotavljanje ustreznega izvajanja določb s področja človekovih pravic in okolja;
   
9. poudarja, da bi morali imeti vsi brez diskriminacije temeljno pravico do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja ter stabilnega podnebja in da se mora ta pravica zagotavljati z ambicioznimi politikami ter mora biti v celoti izvršljiva prek pravosodnega sistema na vseh ravneh;
   
10. meni, da je vključevanje človekove pravice do zdravega okolja v ključne okoljske sporazume in procese bistveno za celovit odziv na pandemijo covida-19, ki vključuje spremembo razumevanja odnosa med ljudmi in naravo, s čimer se bodo zmanjšala tveganja in preprečila prihodnja škoda zaradi degradacije okolja;
    
11. spodbuja EU in njene države članice, naj z aktivno podporo posebnega predstavnika EU za človekove pravice prevzamejo pobudo za boj proti nekaznovanju storilcev kaznivih dejanj zoper okolje na svetovni ravni in naj v okviru Mednarodnega kazenskega sodišča utrejo pot za nova pogajanja med državami pogodbenicami, da bi se v Rimskem statutu ekocid priznal kot mednarodno kaznivo dejanje; poziva Komisijo in podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj vzpostavi program za izgradnjo zmogljivosti nacionalnih jurisdikcij držav članic na teh področjih;
    
12. poziva Unijo in njene države članice, naj redno ocenjujejo, kako lahko zunanja razsežnost evropskega zelenega dogovora najbolje prispeva k celostnemu pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, na področju podnebnih ukrepov in izgube biotske raznovrstnosti; poziva EU, naj za izvajanje evropskega zelenega dogovora izkoristi širok nabor zunanjih politik, orodij ter političnih in finančnih instrumentov, ki jih ima na voljo; poziva EU, naj pregleda mehanizme za financiranje podnebnih ukrepov in po potrebi predlaga spremembe, da bi zagotovila polno spoštovanje človekovih pravic in v ta namen vzpostavila močna pravna jamstva; poziva, naj se uvedejo podnebne informacijske točke znotraj ustreznih služb Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje, ki bi med drugim zagotavljale, da so vse zunanje dejavnosti odporne proti podnebnim spremembam; poziva k preglednemu in informativnemu obveščanju o teh vprašanjih v okviru programov razvojnega sodelovanja EU s tretjimi državami;
    
13. poziva k vključitvi vidika spola v trajnostne razvojne politike in programe, da bi strateški programi vključevali pravice žensk in deklet, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter nujnimi zdravstvenimi storitvami, ter spodbujali enakost spolov in podnebno pravičnost;
    
14. poziva Komisijo, naj poveča finančno in tehnično pomoč ter dejavnosti za izgradnjo zmogljivosti, s katerimi bo tretje države podprla pri vključevanju človekovih pravic v nacionalne podnebne ukrepe in programe ter pri spoštovanju mednarodne okoljske zakonodaje in zagotovila, da v teh državah cilji na področju podnebnih sprememb ne bodo vplivali na izvrševanje človekovih pravic; je seznanjen z medinstitucionalnim sporazumom o instrumentu za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje, ki določa, da se 30 % sredstev nameni podnebnim in okoljskim ciljem; vztraja, da morajo vse dejavnosti evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske investicijske banke ter Evropske banke za obnovo in razvoj, v tretjih državah potekati v skladu s podnebnimi zavezami EU in pristopom, ki temelji na človekovih pravicah; poziva k okrepitvi in poglobitvi njihovih pritožbenih mehanizmov(8) za posameznike ali skupine, ki menijo, da so jim bile s takimi dejavnostmi kršene njihove pravice in da so upravičeni do pravnih sredstev;
    
15. odločno podpira vključevanje človekovih pravic v globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 v skladu z nedavnim sporočilom Komisije z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja; meni, da bi morali za vključitev človekovih pravic v globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 novi cilji vključevati priznavanje in izvajanje pravice do čistega, zdravega, varnega in trajnostnega okolja na nacionalni in svetovni ravni;
    
16. ponovno poudarja, da je treba Arktiko zaščititi pred podnebnimi spremembami in vzpostaviti politiko EU za Arktiko;
    
17. priznava, da povezanost med podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in naravnimi nesrečami vpliva na migracije in razseljevanje zaradi podnebnih sprememb ter obžaluje pomanjkanje varovanja človekovih pravic na mednarodni ravni za osebe, ki so žrtve tega procesa; meni, da bi bilo treba takšno razseljevanje obravnavati na mednarodni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri razvoju mednarodnega okvira za obravnavanje razseljevanja in migracij zaradi podnebnih sprememb na mednarodnih forumih ter pri zunanjem delovanju EU; spodbuja Komisijo in države članice, naj si skupaj prizadevajo za večjo podporo ukrepom za odpornost v regijah, ki so nagnjene k škodljivim posledicam podnebnih sprememb, in ljudem, ki so bili razseljeni zaradi podnebnih sprememb in ki ne morejo več živeti v svojih bivališčih; poudarja, da je odbor OZN za človekove pravice odločil, da morajo države pri odločanju o izgonu prosilcev za azil upoštevati vpliv podnebne krize v izvorni državi na človekove pravice; pozdravlja vključitev migracij in razseljevanja zaradi podnebnih sprememb v okvir za prilagajanje iz Cancuna;
    
18. podpira pristop k upravljanju migracij v tretjih državah, ki temelji na človekovih pravicah ter upošteva vse vrzeli pri varstvu človekovih pravic v okviru migracij; v zvezi s tem opozarja na obstoječa orodja za zakonite poti in meni, da bi bilo treba taka orodja dodatno vzpostaviti za osebe, ki potrebujejo zaščito; podpira opredelitev in spodbujanje primerov dobre prakse v zvezi z obveznostmi in zavezami glede človekovih pravic, ki podpirajo in krepijo pripravo politik o varovanju okolja na evropski in mednarodni ravni;
    
19. vztraja, da je treba spoštovati pravice vseh posameznikov in da nihče ne sme biti diskriminiran na podlagi kraja, kjer živi ali socialnih razmer, zlasti posamezniki, ki so najbolj izpostavljeni negativnim posledicam podnebnih sprememb; poudarja, da je treba zagotoviti in olajšati javno udeležbo ranljivih skupin pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo preživetje;
    
20. želi spomniti, da podnebne spremembe še povečujejo neenakost, nasilje in diskriminacijo, s katerimi se soočajo ženske; poziva EU in države članice, naj oblikujejo in izvajajo politike s prečnim vidikom spola na področjih trgovine, sodelovanja, podnebnih ukrepov in zunanjega delovanja, ki bodo spodbujale krepitev vloge in udeležbo žensk v procesu odločanja ter priznale posebne omejitve, s katerimi se soočajo dekleta in ženske;
    
21. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo vlogo in zmogljivost regionalnih organov za človekove pravice in drugih mehanizmov pri obravnavi povezave med podnebnimi spremembami in človekovimi pravicami, spodbujanju okoljskih pravic in zaščiti njihovih zagovornikov; zlasti poziva Komisijo, naj v podporo sporazumu iz Escazúja oblikuje program, ki bo med drugim državam podpisnicam pomagal pri ratifikaciji in izvajanju tega sporazuma, civilni družbi pa pri obravnavi sporazuma in prispevanju k njegovemu izvajanju, ter podpiral prostovoljni sklad, ustanovljen v okviru tega sporazuma;
    
    
    Odziv na covid-19
    
22. poudarja, da svetovna pandemija covida-19 odlično ponazarja vpliv degradacije okolja na ustvarjanje pogojev za porast zoonoz s hudimi zdravstvenimi, socialnimi, gospodarskimi in političnimi posledicami; poziva Komisijo in države članice EU, naj se zavežejo, da bodo v vse odzive na pandemijo covida-19 vključile okoljske pravice in obrambo tistih, ki jih varujejo; spodbuja države članice in druge deležnike, naj upoštevajo orodje Komisije za globalno spremljanje vpliva covida-19 na demokracijo in človekove pravice;
    
23. izraža globoko zaskrbljenost, da bi se lahko zaradi svetovne recesije, ki jo je povzročila pandemija covida-19, zmanjšale, odložile ali spremenile zaveze držav v zvezi z mednarodnimi podnebnimi cilji in standardi človekovih pravic; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da bodo politike za oživitev gospodarstva popolnoma v skladu s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, kot je določeno v členu 21 Lizbonske pogodbe, pa tudi z varstvom okolja in trajnostnim razvojem;
    
24. poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisijo in države članice, naj se zavzamejo za učinkovit odziv na koronavirusno krizo, ki bo v celoti upošteval spoštovanje, varovanje in uresničevanje pravice do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja in pomagal preprečiti prihodnje okoljske in zdravstvene krize, ki bi lahko ogrozile temeljne človekove pravice; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj glede na koronavirusno krizo povečata podnebne in okoljske cilje ter oblikujeta ambiciozen strateški pristop k podnebni diplomaciji;
    
25. izraža zaskrbljenost, da so politični organi, varnostne sile in nedržavne oborožene skupine po svetu zlorabili nujne ukrepe in ukrepe za omejitev gibanja, sprejete v odziv na covid-19, da bi omejili, ustrahovali in umorili zagovornike človekovih pravic, vključno z okoljevarstveniki in zagovorniki zemljiških pravic; v zvezi s tem opozarja, da so zagovorniki domorodnih ljudstev v večji meri izpostavljeni covidu-19 zaradi slabe zdravstvene infrastrukture na oddaljenih območjih in vladnega zanemarjanja;
    
26. ugotavlja, da pandemija covida-19 ogroža prehransko varnost in prehrano milijonov ljudi po svetu, saj je pandemija prizadela svetovne verige za preskrbo s hrano v času, ko podnebne spremembe in naravne nesreče obremenjujejo prehransko varnost in prehranske sisteme; poudarja, da bi lahko pandemijo izkoristili za uravnoteženje in preoblikovanje prehranskih sistemov v bolj vključujoče, trajnostne ter odpornejše sisteme;
    Zagovorniki okoljskih človekovih pravic in vloga domorodnega prebivalstva
    
27. opozarja, da morajo države zaščititi okoljevarstvenike in njihove družine pred nadlegovanjem, ustrahovanjem in nasiljem, kot je določeno v zakonodaji o človekovih pravicah, ter jim zagotoviti temeljne svoboščine, prav tako pa morajo države priznati pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti ter njihov prispevek k izkušnjam in znanju za boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in degradaciji okolja; poudarja posebno vlogo in strokovno znanje domorodnih ljudstev, kar zadeva upravljanje in ohranjanje zemljišč, ter poziva k večjemu sodelovanju z njimi in njihovemu vključevanju ter k prizadevanjem za povečanje njihove demokratične udeležbe v ustreznih postopkih odločanja, vključno s tistimi, ki so povezani z mednarodno podnebno diplomacijo; pozdravlja prizadevanja Komisije, da podpre udeležbo domorodnih ljudstev s posebno podporo več projektom, kot je Dokumentacijski, raziskovalni in informacijski center za domorodne prebivalce (DOCIP); spodbuja Komisijo, naj se še naprej zavzema za dialog in sodelovanje med domorodnimi ljudstvi in Evropsko unijo ter z mednarodnimi forumi, zlasti v zvezi s podnebnimi spremembami;
    
28. poudarja, da se sicer napadi in grožnje dogajajo povsod po svetu, vendar posebna poročevalka OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic poudarja, da je težava še posebej pereča v Latinski Ameriki in Aziji, kjer nekateri mednarodni vlagatelji, podjetja in lokalne vlade ne upoštevajo upravičenih pomislekov prebivalstva; ugotavlja, da se v številnih primerih konflikti in kršitve dogajajo v okviru ekonomske neenakosti in družbene izključenosti; obsoja sodno preganjanje in inkriminacijo okoljskih aktivistov v Amazoniji, kjer se povečujejo napadi, uboji in preganjanje okoljskih aktivistov; obsoja vse več napadov na okoljske aktiviste in njihovo preganjanje v Hondurasu ter nedavne poboje okoljskih aktivistov Guapinola; ugotavlja, da je bilo v zadnjih treh letih zabeleženih 578 ubojev zagovornikov okoljskih in zemljiških pravic ter pravic domorodnih ljudstev; poudarja, da so Filipini vedno na vrhu seznama držav, v katerih je najnevarnejše biti zagovornik okoljskih pravic; ponovno poziva Komisijo, naj glede na resnost kršitev človekovih pravic v tej državi in če ne bo znatnih izboljšav ali pripravljenosti filipinskih oblasti za sodelovanje, sproži postopek, ki bi lahko privedel do začasnega preklica preferencialov v okviru splošne sheme preferencialov plus (GSP+);
    
29. priporoča, naj države članice EU, ki tega še niso storile, ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih ljudstvih in plemenih;
    
30. poziva Komisijo, naj zagotovi, da EU ne bo podpirala pobud in projektov, ki bi vodili k nezakonitemu prilaščanju zemljišč, sečnji gozdov oziroma njihovemu krčenju ali drugim takšnim uničujočim vplivom na okolje; obsoja vse poskuse deregulacije varstva okolja in človekovih pravic v okviru pandemije covida-19 in drugih kriz;
    
31. ostro obsoja povečanje števila umorov, napade na dobro ime, preganjanje, inkriminacijo, zaporno kazen, nadlegovanje in ustrahovanje domorodnih ljudstev ter zagovornikov okoljskih človekovih pravic in zemljiških pravic po vsem svetu in poziva, naj se odgovorne privede pred sodišče;
    
32. poudarja, da se zagovornice okoljskih človekovih pravic pri svojem delu ter v svojih skupnostih in domovih soočajo z dodatnimi izzivi, saj so tarča groženj in nasilja na podlagi spola oziroma so tem grožnjam in nasilju izpostavljene; ugotavlja, da so zagovornice v primerjavi z zagovorniki bolj izpostavljene določenim oblikam nasilja in drugim kršitvam, predsodkom, izključitvi in zavrnitvi;
    
33. poziva EU in njene države članice, naj podprejo vse zagovornike človekovih pravic, še zlasti zagovornike okoljskih pravic in njihove pravne zastopnike, ter po potrebi opozorijo na njihove primere; meni, da bi bilo treba povečati podporo zagovornikom okoljskih pravic, EU pa bi morala z javnimi izjavami in lokalnimi ukrepi obsoditi vse povračilne ukrepe zoper zagovornike ali napade nanje s strani korporacij ali državnih organov; ponavlja svoje stališče, da morajo Evropska služba za zunanje delovanje, Komisija in države članice vlagati v posebne, dostopne ter vidik spola upoštevajoče mehanizme in programe za zaščito zagovornikov okoljskih pravic, tudi lokalnih in domorodnih zagovornikov, ter te mehanizme in programe okrepiti, zagovornike pa vključiti v vse preiskave kršitev;
    
34. je globoko zaskrbljen zaradi čedalje slabšega položaja okoljevarstvenikov, žvižgačev, novinarjev in pravnikov, specializiranih za okolje, po vsem svetu; poziva EU in njene države članice, naj zaščitijo svobodo izražanja ter svobodo in pluralnost medijev ter pravico do zbiranja in naj zagotovijo varnost in zaščito novinarjev in žvižgačev tako v EU kot tudi v zunanjih odnosih; izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorab, kaznivih dejanj in smrtonosnih napadov na novinarje in medijske delavce zaradi njihovih dejavnosti; opozarja, da je žvižgaštvo ena od oblik svobode izražanja in ima ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju kršitev prava Unije ter krepitvi demokratične odgovornosti in preglednosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spremlja prenos Direktive (EU) 2019/1937(9), in zagotovi, da jo bodo države članice v celoti izvajale; meni, da je svoboda obveščanja pomemben instrument za ljudi, ki bi jih lahko prizadele posledice podnebnih sprememb, da so pravočasno in ustrezno obveščeni o škodljivih vplivih podnebnih sprememb in ukrepih za prilagajanje nanje; zahteva spoštovanje svobode obveščanja;
35. se zaveda, da so dejavnosti okoljevarstvenikov bistvenega pomena, saj za ljudi na prizadetih območjih iščejo, razvijajo in ponujajo izvedljive rešitve in mehanizme za preprečevanje podnebnih sprememb ter odpornost in prilagajanje nanje;
    
36. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni različnim potrebam po zaščiti zagovornic človekovih pravic, pri čemer naj prizna njihovo vlogo močnih nosilk sprememb, zlasti pri podnebnih ukrepih; v zvezi s tem poudarja, da je treba podpreti krepitev zmogljivosti in vlogo žensk kot izobraževalnih akterk in spodbujevalk sprememb ter zagotoviti ustrezno financiranje takšnih organizacij; opozarja, da so voditeljice skupnosti in okoljske aktivistke pogosto žrtve represije in celo umorov, med njimi tudi ugledne aktivistke, predlagane in uvrščene v ožji izbor za nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament, in sicer Marielle Franco iz Brazilije, umorjena leta 2018, in Berta Cáceres iz Hondurasa, umorjena leta 2016;
    
37. poziva EU in države članice, naj zahtevajo in zagotovijo, da se pravica do svobodnega, predhodnega in informiranega posvetovanja z domorodnimi ljudstvi brez prisile spoštuje v vseh sporazumih ali razvojnih projektih, ki bi lahko vplivali na zemljišča, ozemlja ali naravne vire domorodnih ljudstev; poudarja, da je spodbujanje pravic domorodnih ljudstev in njihovih tradicionalnih praks ključno za doseganje trajnostnega razvoja, boj proti podnebnim spremembam ter ohranjanje in obnovo biotske raznovrstnosti, pa tudi za zagotavljanje ustrezne zaščite;
    
38. poziva Komisijo in Svet, naj uporabita vse razpoložljive instrumente, tudi določbe o uvajanju in uveljavljanju človekovih pravic v okviru zunanje politike Unije in pridružitvenih sporazumov, da bi učinkovito podprla in zaščitila zagovornike človekovih in okoljskih pravic v sosedstvu EU ter spodbudila države kandidatke k učinkovitemu približevanju evropskim vrednotam in standardom;
    
39. poziva, naj se k smernicam EU o zagovornikih človekovih pravic sprejme priloga, ki se bo osredotočala na posebne izzive in potrebe okoljevarstvenikov ter politike EU s tega področja; poudarja, da je treba še naprej izvajati projekt ProtectDefenders.eu in mu nameniti več finančnih sredstev ter še naprej uporabljati druga obstoječa orodja EU za zagotavljanje podpore zagovornikom človekovih pravic;
    
40. poziva k sprejetju seznama prednostnih držav na ravni EU, v katerih bi Evropska služba za zunanje delovanje, Komisija in države članice okrepile svoje ukrepe za podporo zagovornikov okoljskih pravic in skupaj z lokalnimi oblastmi uvedle ali izboljšale mehanizme zaščite in specifično zakonodajo, ki opredeljuje okoljevarstvenike, priznava njihovo delo in jim zagotavlja zaščito; vztraja, da bi takšen seznam morala pripraviti Evropska služba za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z deležniki in Parlamentom ter da bi ga bilo treba letno posodabljati; poziva tudi podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj predloži javno letno poročilo o ukrepih, ki so bili izvedeni v prednostnih državah, in o zaščiti okoljevarstvenikov po svetu;
    
41. poziva OZN, naj prevzame večjo vlogo pri zaščiti svetovnih ekosistemov in okoljevarstvenikov, zlasti v primerih, ko podnebne spremembe močno vplivajo na domorodne in lokalne skupnosti; zato poziva EU, naj se na ravni OZN zavzema za pobudo, v okviru katere bi mednarodni opazovalci spremljali resno okoljsko škodo, hude okoljske krize ali razmere, v katerih so zagovorniki okoljskih pravic najbolj ogroženi, ter sodelovali z oblastmi in jim pomagali pri vzpostavitvi okolja, v katerem so ti zagovorniki zaščiteni;
    
42. poziva Komisijo in države članice, naj s političnim dialogom spodbujajo sprejetje nacionalnih akcijskih načrtov, ki zagotavljajo varno in svobodno okolje za okoljevarstvenike, in sicer z vključevanjem širšega vidika kolektivne zaščite, vključno s političnimi ukrepi za legitimizacijo skupnosti in skupin, ki sodelujejo pri varstvu okolja; poziva Komisijo, naj izrecno obravnava človekove pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti v okviru sporazumov o prostovoljnem partnerstvu o upravljanju in trgovanju na področju gozdov;
    
43. opozarja, da morajo države v skladu z deklaracijo OZN o zagovornikih človekovih pravic zaščititi zagovornike biotske raznovrstnosti kot zagovornike človekovih pravic; izraža zadovoljstvo nad zasnovo mednarodnih pogodb, kot je sporazum iz Escazuja, ki je ključni instrument za Latinsko Ameriko in Karibe – regijo, kjer je zabeleženih največ ubojev zagovornikov okoljskih človekovih pravic;
    
    Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, pravno varstvo in odgovornost
    
44. obžaluje dejstvo, da četudi bi vse države v celoti izvajale sedanje nacionalno določene prispevke, bi to privedlo do katastrofalnega povečanja globalne temperature za 3 °C nad predindustrijsko ravnjo, kar bi pomenilo kršitev Pariškega sporazuma; opozarja, da bi imel tak scenarij ekstremne posledice za podnebje in okolje ter močno razširjene škodljive učinke na človekove pravice;
    
45. pozdravlja vključitev človekovih pravic v preambulo Pariškega sporazuma in poziva k učinkovitim ukrepom za spoštovanje in spodbujanje obveznosti na področju človekovih pravic pri izvajanju sporazuma in sprejemanju podnebnih ukrepov; vendar obžaluje, da ni konkretnih določb v zvezi z odgovornostjo držav in podjetij za kršitve človekovih pravic, ki so povezane s podnebnimi spremembami;
    
46. poziva pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj še naprej povečujejo ambicije za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v skladu s cilji iz Pariškega sporazuma ter naj vključijo vidik človekovih pravic v svoje nacionalno določene prispevke in v sporočilo o prilagajanju; poziva sekretariat Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj v sodelovanju z visokim komisarjem OZN za človekove pravice oblikuje smernice za vključevanje varstva človekovih pravic v nacionalno določene prispevke in sporočilo o prilagajanju; spodbuja pogodbenice, naj pregledajo načrtovane nacionalno določene prispevke in nacionalno določene prispevke in razvijejo mehanizme spremljanja zanje, pri čemer naj v polni meri in učinkovito vključijo domorodna ljudstva;
    
47. poudarja, da je treba povečati sinergije med obveznostmi poročanja o podnebnih spremembah in človekovih pravicah; meni, da bi bilo treba v smernicah glede okvira za večjo preglednost iz Pariškega sporazuma (člen 13) določiti, da morajo pogodbenice poleg informacij o emisijah toplogrednih plinov posredovati tudi informacije o tem, ali se podnebne politike izvajajo v skladu z drugimi družbenimi cilji in veljavnimi pravnimi okviri, zato naj posredujejo tudi informacije o primerih dobrih praks, vključno s pristopi k ukrepom za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki temeljijo na pravicah, ter o podpori;
    
48. poziva institucije EU, naj dejavno sodelujejo pri spodbujanju pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, v okviru sedanjih mednarodnih pogajanj o podnebju, zlasti pri mehanizmu za trajnostni razvoj in drugih smernicah za mehanizem v skladu s členom 6(4) Pariškega sporazuma, ki določa smiselno in ozaveščeno udeležbo imetnikov pravic, ustrezne okoljske in socialne zaščitne ukrepe ter neodvisne mehanizme pravnih sredstev; poudarja, da bi moral biti cilj mehanizma za trajnostni razvoj financiranje projektov v prid tistih, ki so najbolj izpostavljeni posledicam podnebnih sprememb, za projekte pa bi bilo treba predhodno pripraviti oceno učinka na človekove pravice in registrirati samo tiste, ki imajo pozitiven učinek na človekove pravice;
    
49. poziva Komisijo, naj pripravi merila upravičenosti za nepovratna sredstva EU, ki bi okoljskim nevladnim organizacijam, ki sicer zaradi svoje velikosti morda ne bi bile upravičene do financiranja, omogočila bolj vključujoč dostop do finančnih sredstev;
    
50. poudarja, da morajo za zagotovitev odgovornosti vseh akterjev novi mehanizmi, kot je mehanizem trajnostnega razvoja, vključevati institucionalne zaščitne politike in pritožbene mehanizme, da se zagotovi učinkovito varstvo pravic;
    
51. poziva sekretariat Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj skupaj s pogodbenicami konvencije razvije skupni pravni okvir za podnebno pravičnost;
    
52. poudarja, da bi bilo treba pregled globalnega stanja iz člena 14 Pariškega sporazuma uporabiti za pregled napredka pri vključevanju človekovih pravic in drugih načel v podnebne ukrepe; meni, da bi civilne družbe in medvladne organizacije morale imeti možnost, da pri pregledu posredujejo svoje prispevke; meni, da bi morala ocena izvajanja Pariškega sporazuma prispevati k opredelitvi primerov dobrih praks in ovir za njihovo izvajanje ter vplivati na prihodnje nacionalno določene prispevke in mednarodno sodelovanje;
    
53. poudarja, da bi morali vsi učinkoviti podnebni ukrepi, ki temeljijo na pravicah, zagotavljati brezplačno, aktivno, smiselno in ozaveščeno udeležbo; priporoča, da se načrte za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje javno objavi, pregledno financira in razvija v sodelovanju s prizadetimi in/ali potencialno prizadetimi skupinami, zlasti najranljivejšimi;
    
54. poudarja, da se države v razvoju ne morejo same spopadati s posledicami podnebnih sprememb in da so pogosto odvisne od mednarodne pomoči pri zmogljivosti kriznega upravljanja in sposobnosti prilagajanja učinkom podnebnih sprememb in njihovega predvidevanja;
    
55. poudarja svoje stališče, da zakoni in institucije s področja človekovih pravic, ki se pogosto uporabljajo za premostitev vrzeli pri odgovornem upravljanju, nikakor ne morejo nadomestiti učinkovitih ukrepov za preprečevanje in odpravo škode, ki jo povzročajo podnebne spremembe; meni, da imajo lahko nacionalne institucije za človekove pravice in civilna družba učinkovito vlogo v nacionalnih mehanizmih odgovornosti in nadzora, ki so namenjeni zagotavljanju dostopa do pravnih sredstev tistim, ki so jim kršene človekove pravice zaradi podnebnih sprememb;
    
56. meni, da mora EU prevzeti dejavno, odločno in ambiciozno vodilno vlogo pri pripravah na 26. konferenco OZN o podnebnih spremembah (COP26) in postaviti vključevanje načel človekovih pravic v središče mednarodnega oblikovanja politike o podnebnih spremembah, da bi preprečili nepopravljivo škodo za sedanji in prihodnji človekov razvoj in generacije;
    
57. priznava dejavno vlogo in sodelovanje civilne družbe, ki vključuje nevladne organizacije in okoljevarstvenike, pri zavzemanju za pristope k podnebnim ukrepom, ki temeljijo na človekovih pravicah, ter poziva EU, naj te dejavnosti podpre; poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje civilne družbe v okviru preglednosti iz člena 13 Pariškega sporazuma;
    
58. je seznanjen s predlogom uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1367/2006(10) (tako imenovane Aarhuške uredbe), s katerim naj bi se izboljšalo izvajanje Aarhuške konvencije na ravni EU; nadalje spodbuja države članice, naj poskrbijo za ustrezen prenos zadevnih zakonodajnih aktov EU (npr. Direktive 2011/92/EU(11)) in mednarodnih pravno zavezujočih aktov (Aarhuška konvencija) v svoje pravne rede, da bi omogočile vključujoč dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in pravno varstvo v okoljskih zadevah;
    
59. poudarja, da so dejavnosti okoljskih aktivistov popolnoma v skladu s cilji trajnostnega razvoja in da si je treba prizadevati za sistemsko uresničevanje teh ciljev na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni;
    
60. opozarja, da morajo države članice regulirati podjetja, da ne bi kršila človekovih pravic, zasebni in korporativni akterji pa morajo v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah obravnavati vpliv podnebnih sprememb na človekove pravice;
    
61. spodbuja Komisijo in države članice, naj prevzamejo aktivno vlogo pri zasnovi, vzpostavitvi in spodbujanju zaščitnih mehanizmov in procesov odgovornosti znotraj mednarodno priznanih organov, da se bodo lahko strukturne spremembe, katerih namen je drastično zmanjšanje emisij do leta 2030 v skladu s podnebnimi politikami, zasnovale, izvedle in spremljale na način, ki ščiti pravice prizadetih ljudi in skupnosti, vključno s pravico do dela in spodbujanjem pravičnih in enakih delovnih pogojev; poudarja, da mora biti zeleni prehod pravičen in ne sme nikogar prezreti;
    
62. poudarja, da sta primerna skrbnost ter trajnostna odgovornost podjetij pomembna vidika in nepogrešljivi sredstvi za preprečevanje hudih kršitev človekovih pravic in okoljskih kršitev ter za zaščito pred njimi; poziva EU, naj podpre trajnostno odgovornost podjetij kot pomemben element evropskega zelenega dogovora; poziva države članice, naj izvajajo učinkovite regulativne ukrepe, da bi opredelile, ocenile, preprečile, ustavile, ublažile, spremljale, sporočale, upoštevale, obravnavale in odpravljale morebitne in/ali dejanske kršitve človekovih pravic ter zagotovile odgovornost podjetij pri izpolnjevanju obveznosti o primerni skrbnosti v zvezi z vplivom podnebnih sprememb na človekove pravice v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah;
    
63. pozdravlja zavezo Komisije, da bo pripravila zakonodajni predlog o obveznih človekovih pravicah in okoljski primerni skrbnosti podjetij v celotnih dobavnih verigah; meni, da bi moral ta zakonodajni predlog podpreti in olajšati razvoj skupnih metodologij za merjenje okoljskega učinka in učinka podnebnih sprememb; poudarja, kako pomembna so učinkovita, smiselna in ozaveščena posvetovanja in komunikacija z vsemi prizadetimi ali potencialno prizadetimi deležniki, vključno z okoljevarstveniki; poziva EU, naj podpre in se učinkovito vključi v sedanja pogajanja o zavezujoči pogodbi OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, katere namen je regulirati dejavnosti mednarodnih korporacij in drugih podjetij; meni, da mora vsak tak instrument spodbujati gospodarske subjekte in vlagatelje, da prevzamejo odgovornost za človekovo pravico do zdravega okolja; meni, da mora vsak tak instrument vključevati ustrezne določbe o varstvu okolja ter spodbujati gospodarske subjekte, finančne institucije, regionalne investicijske in razvojne institucije k prevzemu odgovornosti za človekovo pravico do zdravega okolja;
    
64. poudarja, da se je treba proti korupciji boriti na svetovni ravni, saj korupcija vpliva na uživanje človekovih pravic ter posebej negativno in nesorazmerno prizadene najbolj prikrajšane, marginalizirane in ranljive skupine v družbi, kot so ženske, otroci, invalidi, starejši, revni, domorodna ljudstva ali pripadniki manjšin, saj jih ovira pri enakem dostopu do naravnih virov, vključno z zemljo;
    
65. poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj kazniva dejanja, povezana s korupcijo, vključita med kazniva dejanja v okviru globalnega režima sankcij EU na področju kršitev človekovih pravic, nekakšne evropske različice ameriškega zakona Magnicki, ter naj zagotovita njegovo hitro sprejetje in izvajanje;
    
66. meni, da bi moral biti sedanji pregled trgovinske politike EU priložnost za ponovno opredelitev, spodbujanje in krepitev varstva človekovih pravic v trgovinski politiki; poudarja, da morajo biti poglavja o trajnostnem razvoju v prihodnjih trgovinskih sporazumih zajeta v mehanizmih za reševanje sporov iz teh sporazumov;

PS:

V kolikor niste uspeli vsega prebrati, berite tako, da boste prebrali vse. Tukaj so ključne stvari za delovanje posameznika, njegove suverenosti kot ključne zadeve za delovanje skupnosti v primeru kršitev zakona, ustave in mednarodnih dogovorov... 

Ekipa Društva BELIS

VSTOP V ZOOM

Društvo Belis is inviting you to a scheduled Zoom meeting.

Topic: Društvo Belis' Zoom Meeting

Vsako soboto ob 18.00 uri - Vabljeni!

Time: This is a recurring meeting Meet anytime

Join to BELIS Zoom

LINK DO ZOOMA JE TUKAJ

Meeting ID: 221 584 3316
Passcode: 1404

One tap mobile
+38616003102,,2215843316#,,,,*1404# Slovenia
+38618888788,,2215843316#,,,,*1404# Slovenia